»For the past 33 years, I have looked in the mirror every morning and asked myself: ‘If today were the last day of my life, would I want to do what I am about to do today?’ And whenever the answer has been ‘No’ for too many days in a row, I know I need to change something.«   Steve Jobs

Lepo bi bilo imeti take kot so Steve Jobs  v svojem podjetju. Ljudi, ki delajo z veseljem in strastjo.

Ko se odpravljamo na dolgo potovanje, ni najpomembnejše, da imamo dobro vozilo in cilj. Najpomembnejše je koga imamo na krovu. S kvalitetno posadko lahko pridemo kamor hočemo.

Najprej kdo potem kaj je princip po katerem so ravnala uspešna podjetja Philip Morris ,Gillette Kimberly- Clark, ki so opisana v Knjigi Good to Great (Jim collins).

Uspešna podjetja imajo prav gotovo odlične produkte in programe. A za njimi nedvomno stojijo  tudi uspešni motivirani posamezniki z voljo do dela in željo po napredku. Take zaposlene bi si moral želeti vsak manager. Skupni imenovalec uspešnih sodelavcev  pa so pozitivni odnos do sprememb in volja do učenja.

Rutina in zavračanje sprememb pomeni dolgoročno stagnacijo za podjetje. Delovanje na enak način vedno prinese enake rezultate.
Želja in pozitivna naravnanost do  sprememb vsakega posameznika je ključ do uspeha. Kakšen odnos do sprememb imajo ti tako zaželjeni sodelavci? Kako so prišli do takšnega nazora? Zakaj so taki? Ali se da tega naučiti?

Odnos do sprememb

Odnos do sprememb je od človeka do človeka  različen. Nekaterim so spremembe  položene že v zibelko. Nekateri ljudje pa se nikoli ne spremenijo. Nočejo se spremeniti. Vendar pravijo, da ko se nehamo spreminjati, umremo. Koliko takih živih »mrtvakov« imate v podjetju. To pomeni tudi smrt za vaše podjetje. Nekateri se moramo spreminjanja  naučiti. In da se naučiti.

Večinoma so ljudje, ki jim spremembe niso položene v zibelko v nekem trenutku soočeni ali pa se dalj časa soočajo s potrebo po spremembi. Začutijo, da se mora v življenju ali pri delu nekaj spremeniti. Večinoma je to trenutek, ko nam gre kaj narobe, ko z nečim nismo zadovoljni. S službo, s partnerjem, z življenjem nasploh. Vprašanja, ki si jih takrat zastavljamo ali naši notranji samogovori izgledajo približno takole:

  1. »Zakaj nisem uspešen? Trudim se in trudim pa mi ne uspe.«
  2. »Nimam več volje do dela. Sem kot robot.«
  3. »Sodelavci me ne upoštevajo. Moji predlogi ali ideje niso sprejeti.«
  4. »Počakam še na to, potem se pa zares spremenim. »
  5. »Ne vem, če naj se lotim tega. Lahko gre kaj narobe. »
  6. »Oh, zakaj moramo vedno  delati nekaj na novo namesto, da bi se držali starega načina. Saj je v redu«.
  7. »Izpadel bom neumen, če poizkusim narediti nekaj drugače«
  8. “Ostal bom v tej službi. Saj je plača dobra. Odnose  bom že nekako prenašal.”
  9. “Ne znam ,ne vem naj mi šef pove.”

Nek moj sodelavec je leta deloval na način ob katerem se je počutil varno. Bal se je izpostaviti in se blamirati pred drugimi. Oklepal se je starega načina delovanja. Dokler ga sprememba ni doletela sama od sebe. Šele potem se je bil pripravljen spremeniti. Verjamem, da tudi vi poznate koga podobnega. Spremembe so neizogibne.  Življenje nas premakne, če se ne premaknemo sami.

Prav gotovo to ni zaposleni kakršnega bi si želeli. Brez iskric v očeh. In vsako jutro s težkimi nogami in s kislim obrazom pred ogledalom. Podjetje, kjer so taki zaposleni je obsojeno na propad. Ste v zadnjih stavkih prepoznali kanček sebe ali v njih vidite kakšnega bližnjega sodelavca?

Zakaj ne bi delovali že prej? Še preden pride sprememba sama. Ustvarite jo vi.

Kdaj ste se vi ali on zares vprašali? Kaj si želite ? Zares. Iskreno. Kaj si želite v življenju?  

Vprašajte se zdaj? Kaj si želim?………….Ko ste si odgovorili se začne:«Ja saj bi ampak. ….«  Tale ampak je hudiček, ki nam nagaja. Vedno bomo našli nek izgovor, ker v resnici ne verjamemo , da bomo to dobili kar si želimo. Nismo sposobni narediti, to kar si želimo, ni pravi trenutek, nimam denarja….Lista je velikokrat zelo dolga.

Dobimo pa vedno samo to v kar verjamemo. Zakaj? Premalo smo aktivni in premalo zaupamo vase.

Resnico,realnost  si ustvarjamo sami

Resnico,realnost  si ustvarjamo sami. Veliko knjig govori o tem kaj je resničnost. Resničnost  je kar mi v svojih mislih mislimo da je. Nihče zares ne ve kakšen je svet in kakšna je realnost. Vsi poznamo samo približke, ki smo si jih ustvarili na podlagi svojih življenjskih izkušenj.

Primer:  Mojemu prijatelju so  psi  zelo pri srcu, ker  jih je že kot otrok crkljal in ima z njimi lepe izkušnje. Ima psa in z njim neznansko uživa. Ne govorijo zastonj, da je pes človekov najboljši prijatelj. Imam pa znanca, ki odreveni, ko zagleda kateregakoli psa. Sosedov  pes ga je v otroštvu ugriznil. To se mu je močno vtisnilo v spomin. Še danes se živo spominja kako nemočen je bil in kako ga je bilo strah, ko ga je pes napadel.

Nekdo slučajno pelje psa na sprehod mimo njiju. Prijatelj ga poboža in je vesel. Znanec pa sreča največjega sovražnika in strah. Tako danes oba v svojem svetu  doživljata  istega psa.  Svojo resničnost ustvarimo z odnosom do njega.

Naše resnice ne ustvarja objekt temveč naš odnos do objekta.

Resničnost  smo si počasi gradili sami in z drugimi pomembnimi osebami iz otroštva naprej. Mama, oče, bratje, prijatelji učitelji. Vsi so prispevali svoj košček k mozaiku. S svojimi čutili in načinom kako smo vse te občutke razvrstili in uredili je nastal naš edinstven svet. Nastala je naša resnica.

V filmu »Bogovi so padli na glavo« pilot vrže steklenico coca cole iz letala nad puščavo Kalahari. Bušman se ravno takrat sprehaja po savani in steklenica pade z neba. V njegovi resničnosti vse kar pade z neba pošiljajo bogovi. In tako se zgodba zabavno nadaljuje. Še nikoli ni videl steklenice . Ne ve čemu služi. Še nikoli v življenju ni videl civilizacije in tega v njegovem svetu pač ni.

Samo tisto  v kar verjamemo  in poznamo je naša resničnost. Vendar to še ne pomeni ,da to česar ne poznamo ne obstaja. V naših možganih obstajata dva svetova. Prvi je  realen v interakciji s svetom, ki nas obkroža. Občutimo ga s čutili. Kar vidimo, slišimo, čutimo, vohamo nam prikliče pomene  iz našega modela. Vemo kaj je avto, stol,drevo.

Drugi je  domišlijski svet, ki nastane v naši domišljiji. Človek je edino bitje, ki ima domišljijo. Torej si lahko predstavlja nekaj kar realno ne obstaja.  Zanimivo je, da se na oba svetova odzivamo enako  z enakimi občutki.

Domišljija je močno orodje, ki nam je dano. Lahko jo zavestno uporabimo kot orodje za spremembe. Za ustvarjanje naše nove realnosti,  ki si jo želimo.

Pozitivno in negativno razmišljanje ni nič drugega kot dajanje predznaka realnosti . Če razmišljaš pozitivno, se ti bo svet zdel lepši in prihajalo bo še več lepih stvari. Pa ne zato, ker so lepe. Zato, ker verjameš, da so lepe. Tako jih vidiš. Ti si jih tako uvrstil. Tvoj odnos jim je določil pomen In zato jih je v tvoji realnosti več.

Negativno razmišljanje pa ti bo prineslo še več negativnih stvari. Nič ti ne bo uspelo. Ne boš uspešen. Brez denarja. Brez prijateljev. Ravno tako ker si nečemu dal negativen predznak.

Dobra novica je, da se lahko sami odločimo za predznak. Upam da pozitiven.

»Najlažja stvar na svetu je biti ti. Najtežja stvar  je biti to kar drugi želijo, da si. Ne pustite jim, da vas spravijo v tak položaj.«  Leo Buscaglia

Udejanjanje sprememb

Vendar pa spremembe ne pridejo kar takoj v trenutku, ko si jih želite. Najprej morate zavestno spremeniti svoj odnos do realnosti. Če vam je nekaj šlo na živce ali vas je spravljalo v slabo voljo, poglejte kaj vam prinaša dobrega. V vsaki stvari sta vedno dve plati. Vprašanje je katero vidite vi. Potrebna je velika vztrajnost.

Znana je zgodba o fantu in konju: Mlad fant si je želel konja. Oče mu je kupil prelepega iskrivega konja. Vsi so govorili kako srečen mora biti , ko je dobil tako darilo. In res a ne za dolgo. Nekega dne ga je konj brcnil in mu zlomil roko. Tako močno, da se roka nikoli več ni zacelila. Ostal je pohabljen. O kako nesrečen mora biti fant in njegov oče so vsi govorili. In ne za dolgo. Prišla je vojna in vse fante so vpoklicali v vojake. Razen fanta, ki je imel pohabljeno roko.  Nihče od fantov se ni vrnil. Fant s konjem pa je dočakal visoko starost…

Kaj si torej želite? Kdaj boste imeli iskrice v očeh? Glede na to, da ste leta in leta ustvarjali svoj svet v katerega verjamete, sedaj tega ne morete v trenutku spremeniti. Uresniči se le to v kar resnično verjamemo. Vsaka stvar rabi svoj čas,  da vanjo verjamemo. Šele, ko jo začutimo in doživimo v realnem svetu  je za nas resnična. Za to potrebujemo nekaj časa. Moč misli in odločitev je vaša.

Zavestno si predstavljajte stanje v katerem bi radi bili.
Iščite dobre stvari v vsaki stvari, ki jo doživljate.
Bodite v stanju prijetnega pričakovanja, da  to res prihaja.